Kurnikova hiša

Tržič

Kurnikova hiša je del zgodovinskega jedra mesta Tržič. Zgrajena je bila v 18. stoletju. V zasnovi in zunanji obliki, zaradi specifičnih potreb prebivalcev Tržiča, prehaja iz kmečke hiše, v skromno obrtniško oz. meščansko hišo. To ji daje poseben, redek pečat v našem prostoru.

Hiša je preurejena v etnološki muzej, ki prikazuje bivanjsko kulturo iz 19. in začetka 20. stoletja. V eni izmed sob sta predstavljena življenje in literarno delo Vojteha Kurnika, ki je v hiši tudi živel.

Lokacija:

Kurnikova hiša
Kurnikova pot 2
4290 Tržič

Hišno ime narečno:

Pər Rôdarjə

Kontakt:

04 53 15 500
trziski.muzej@quest.arnes.si

Odpiralni čas:

  • torek – nedelja: med 10. in 18. uro
  • za obisk se je potrebno predhodno dogovoriti

Vstopnina:

  • odrasli: 2,50 €
  • otroci, študentje, upokojenci: 1,50 €
  • družine: 5,00 €

Dostopnost:

Tržič (center), 3 min hoje

Begunje, 35 min

/

Tržič, 2 min hoje

brezplačna parkirišča v bližini (ob cesti, pred Občino)

dostopna samo zunanjost

Bližnje hiše naših dedov:

V bližini:

  • grad Altgutemberg, 40 minut hoje, 6 minut z avtom
  • Dovžanova soteska, 1 ura hoje, 10 min z avtom
  • Ljubelj, 16 min z avtom

O hiši:

Kurnikova hiša, po domače Pər Rôdarjə (Pri Kolarju), je bila zgrajena v 18. stoletju in kasneje večkrat predelana. Spodaj je zidana iz kamna, zgornje nadstropje je pretežno leseno in ga obkroža lesen hodnik (gank). Strma streha je pokrita s skodlami. Okna in vrata so majhna. Portal vrat je iz peračiškega zelenega kamna tufa. V pritličju so ob osi črne kuhinje razporejeni štirje prostori: kamra, spalnica, bela kuhinja in največji prostor v zgradbi, imenovan hiša. Črne kuhinje in veže v Tržiču so bile velbane, nekatere že v 17. stoletju. Skoraj vedno so bile zidane, iskre so se lovile pod kamnitim velbom, tja se je dvigal tudi dim. Vsaj v 16. stoletju so hiše že začele dobivati glavni bivalni prostor, hišo, s pečjo, ki so jo kurili iz drugega prostora – iz črne kuhinje. Od 18. stoletja naprej so na videz in prostorsko členitev hiše začeli vplivati protipožarni predpisi, v 19. stoletju so že začeli opuščati črne kuhinje, kamra pa je ponekod prevzela nalogo bele kuhinje. Črno kuhinjo so sicer večinoma ohranili, a so jo uporabljali predvsem za prekajevanje mesa.

Tloris se v nadstropju ponovi, prav tako črna kuhinja, kar je precejšnja redkost na južni strani Alp. Sušilne odprtine v skodlasti strehi kažejo na obrtniško funkcijo Kurnikove hiše. Spodnje nadstropje je bilo najverjetneje v času Vojteha Kurnika namenjeno bivališču lastnikov hiše, ki so v kletnem prostoru opravljali rokodelsko dejavnost, medtem ko bi bilo lahko zgornje nadstropje namenjeno za najemniško stanovanje za delavce, ki so pri hiši in obrti pomagali. V prid te teorije govori tudi ponovitev črne kuhinje v nadstropju.

Po gradbeni zasnovi jo je mogoče prepoznati kot vrhkletno, ob breg prislonjeno, enonadstropno, delno zidano hišo z gankom in ohranjenima črnima kuhinjama v pritličju in nadstropju. Zidani kletni in pritlični del sta ometana in pobeljena, medtem ko je leseno nadstropje zgrajeno iz kladne konstrukcije brun in delno opasano z lesenim gankom. Stavbo prekriva neenotna dvokapnica z enim čopom, za kritino so uporabljene na Gorenjskem značilne kratke skodle. Majhna okna uokvirjajo zeleni kamniti okvirji iz peraškega kamna. Za hišo je gárkəl, manjši ograjen vrt za vzgojo priročnih začimb in dišavnice.

V 18. stoletju zgrajena hiša je imela pritličje s črno kuhinjo in klet na zahodnem delu. Po ohranjenih pričevanjih je bila v kleti kolarska delavnica, na odprtem lesenem ostrešju so sušili les, usnje in volnene nogavice. Pozneje so tudi v nadstropju uredili manjšo črno kuhinjo, vzdolž severne stranice in dela zahodne linije pa postavili lesen konzolni balkon – gank. Do ganka se dostopa po zunanjem polžastem stopnišču na južni strani hiše. Na zahodni strani so tudi vhodna vrata v pritličje in enoramno stopnišče ob zidu, ki vodi v klet. Prvotni glavni vhod v hišo je bil na nasprotni strani.

Nosilno konstrukcijo sestavljajo masivni zidovi, lesene stene, leseni stropi in leseno ostrešje prek hiše, ganka in zunanjega stopnišča. Masivni zidovi, ki so zidani iz kamna in kosov opeke v apneni malti, so v kleti, pretežnem delu pritličja in manjšem delu nadstropja. Lesene stene so v severnem in severovzhodnem delu nadstropja polne – narejene iz brun, na preostalem delu nadstropja in pritličja pa kot leseni okviri s polnilom iz desk. Stropne konstrukcije nad kletjo in črnima kuhinjama v pritličju in nadstropju predstavljajo opečni oboki. Nad preostalimi prostori so stropi leseni, ponekod s spodnje strani ometani, drugod obloženi z lesenim opažem. Kasneje, verjetno že v 20. stoletju, je bila dodana tudi modernejša bela kuhinja, katere peč (šporget) je bil že priključemn direktno na dimnik.

 

V letih od 1964 do 1972 so hišo rekonstruirali v starejšo obliko in v njej uredili muzej. Ob rekonstrukciji so odstranili del prizidka s stopniščem, izvedli nove tlake, omete in nekatere nove odprtine. Od takrat je hiša redno vzdrževana se obnavljajo njeni posamezni sklopi.

 

Vsebina: Bojan Knific, Tržiški muzej, Hiše naših dedov

Več podatkov:

Knific, B., 2019. Kolarska obrt in življenje v Kurnikovi hiši. 1. izd. ed. Tržič: Tržiški muzej.
Zaloga v knjižnicah (Cobiss)

Ilich, I., 2020. Bojan Knific: Kolarska obrt in življenje v Kurnikovi hiši: Tržiški muzej, Tržič 2019, 100 str. Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 60(1), pp.101–102.
PDF, Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si