Šivčeva hiša

O hiši:

Šivčeva hiša v je eden redkih spomenikov, ki so se nam iz odmaknjenega 16. stoletja ohranili, ne le v svojih umetnostno-zgodovinskih arhitekturnih detajlih ampak tudi v razmeroma neokrnjenem prvotnem ambientu Radovljice.

Prva polovica 16. stoletja, ko je nastala tudi prvotna zasnova Šivčeve hiše, je bilo obdobje, ko se je dokončno izoblikovala mestna podoba Radovljice. V tem času so deloma zaradi ekonomskega napredka, deloma pa zaradi preprečevanja požarov pričeli zamenjavati lesene hiše v mestu z zidanimi. Pri tem graditelji niso le preprosto obnovili prvotnih stavb v drugem materialu ampak so uvajali tudi nove prostorske in funkcionalne rešitve. Radovljica je doživljala vzpone in padce, podobno je živela tudi njena arhitektura. V 18. stoletju, ko je sicer drugje po deželi barok s svojo živahno stavbarsko dejavnostjo dobesedno spreminjal podobo kulturne krajine, je vladalo v Radovljici mrtvilo. Ker se barok skorajda ni dotaknil mestne podobe, se nam je ohranil v njej eden naših najbolj pristnih poznosrednjeveških mestnih ambientov, vključno s Šivčevo hišo.

Čeprav med konservatorskimi deli niso bili odstranjeni vsi kasnejši dodatki prvotni arhitekturi, je hiša danes predstavljena v svoji izvirni srednjeveški podobi. Razen nad prehodom nadzidanega prostora, ki je služil kot kamra ter podstrešne sobe nad zadnjim delom, je njen stavbni organizem značilna mestna arhitekturna enota, ki pomeni vrhunec in tudi konec razvoja srednjeveškega bivalnega sistema v mestih.

Velika veža, oblikovana kot stebriščna dvoladijska tropolna dvorana ni služila kot prehodni prostor na dvorišče, saj je bil tak prehod ob stavbi sami, ampak bolj kot trgovina, skladišče in prehod v delavnico ter stanovanje. Meščani so se tedaj že pretežno ukvarjali z obrtjo in trgovino. Zadnji, poglobljeni prostor v pritličju je služil kot delavnica, čeprav ni mogoče ugotoviti, s kakšne vrste obrtjo so se ukvarjali prvi lastniki hiše. Največja dragocenost pritličja je arhitekturni prostor, obogaten z detajli, ki mu dajejo posebno vsebino. Dvoranska zasnova s stebri, ki so bili najbrž obdelani barvno, na to kaže plitvo vrezana dekoracija in nekoliko spremenjeni križni obok, ki je dopolnjen z mrežo “reber” poudarjenih z risbo, sta morala obiskovalcu povedati, da sta tudi obrt in trgovina skoraj tako pomembni kot cerkev, kjer je stavbenik ali naročnik iskal pobude. To je bil obenem tudi osrednji prostor v stavbi iz katerega so vodila vrata v skromno oblikovani delavniški prostor in skozi bogat portal, zaprt z vrati, po stopnicah navzgor v stanovanje. Iz istega prostora je bil v sicer nekoliko drugačni obliki že tudi prvotni prehod na dvorišče. Prej kamnite, sedaj lesene stopnice nas privedejo v nadstropje, ki je bilo namenjeno predvsem stanovanju. Že zgornja “veža” s kamnito stopniščno ograjo in dekorativno obdelanimi portali v zgornje prostore nam pove, da je arhitektura tu dosegla pomemben napredek. Podobne veže (v pritličju ali nadstropju) so prvotno služile tako v meščanskih kot v kmečkih stavbah tudi kot kuhinje. Delitev na tako imenovane “čiste” in “umazane” prostore pa je bila že popolna. Zgornja veža je čista komunikacija (predprostor), ki povezuje med seboj različne dele arhitekturnega prostora in različne funkcije, obenem pa jih po potrebi deli ter ustavlja obiskovalca.

Najpomembnejši del vse hiše je bil veliki prostor v prvem nadstropju. Namenjen je bil predvsem bivanju, morda pa tudi kaki drugi nalogi. To je pri nas gotovo najlepši ohranjeni bivalni prostor v meščanski arhitekturi, saj podobnega ne poznamo niti v gradovih, pa tudi izven Slovenije so redki. V celoti oblečen v les, z enim najbogatejših profiliranih lesenih stropov pri nas nudi danes nepričakovan vtis o plemenitosti arhitekture. Prvotno je bila oprema sicer skromnejša. Sestavljala jo je klop (na kateri so tudi spali) okrog vsega prostora, prosto stoječa manjša peč na nogah (kurjena iz kuhinje), ki sta jo prav tako obkrožala klop in leseno ogrodje, podobno kot v kmečkih “hišah”. Tako opremljen prostor, prvotno še brez dodatne manjše sobe (kamre) je zaradi čistosti opreme, ki je bila vsa skoraj bi lahko rekli sestavni del arhitekture, učinkoval kot neke vrste dvorana. Tak vtis nudi tudi zaradi bogatih arhitekturnih detajlov in sorazmerno velikih dimenzij.

Tudi ostala dva prvotna prostora v nadstropju sta tako oblikovana, da kažeta visoko stopnjo stanovanjske kulture. Posebno kuhinja z bogato oblikovanim, renesančne občutenim portalom v poznogotski oblikovni tradiciji in svojevrstno oblikovanim prostorom je za razmere, v katerih je nastala, izjemna. Kurišče je bilo že tako oblikovano, da je bilo sicer še odprto, a je poseben sistem “nape” nad njim odvajal ves dim v dimnik.

Tako je lahko ostali del prostora, v katerem so bili vhod v kuhinjo, okno na ozki prehod ob sosednji hiši in “novo” odkriti polkrožni, gotsko oblikovani vhod v kaščo, ostal čist in brez dima ter je najbrž služil tudi kot prostor, kjer je običajno jedla družina. Nižja tla in strop v kašči imata verjetno svoj poseben pomen. Prvotno je bil vhod vanjo najbrž samo iz kuhinje, sprememba je nastala šele v 19. stoletju, ko so zamenjali tudi prejšnji raven lesen strop s sedanjim banjastim obokom. Tako diferencirana višina prostorov omogoča namreč ohranjevanje nižje temperature v kašči (topel zrak iz kuhinje ne vdira vanjo), kar je še posebej pomembno, če vemo, da so v kašči hranili prav vse pokvarljive stvari od žita do sušenega mesa ipd. Zato je morala biti poglobljena tudi delavnica v pritličju, da se je “umaknila” in omogočila znižanje etaže. Pomembnost kašče je bila poudarjena na več načinov. Nakazujejo jo lepo oblikovana kamnita okna, portal iz kuhinje v kaščo in še posebej slikana arhitekturna dekoracija okrog tega vhoda v kašči sami.

Seveda čas stavbi ni prizanesel. Že v 17. stoletju so po novem okusu dopolnjevali in obnavljali fasadno dekoracijo, pri tem pa zelo rahločutno upoštevali vse arhitekturne kvalitete. Šele takrat je bila naslikana tudi freska. Naslednji poseg je bil v 18. stoletju, ko so stebrno dvorano v pritličju dvakrat prezidali; morda so prostore namenili trgovini ali skladišču. Notranji, preprosti baročni portal, ki je bil tedaj vzidan v predelno steno, je bil ob konservatorskih delih prenešen na mesto nekdanjega na dvorišče. Čeprav je bila vmes še vrsta drobnih prezidov, je bila največja in najbolj neusmiljena tista iz 19. stoletja, ko so predelali zgornje nadstropje. Nad levim prehodom so nazidali manjšo sobo in pod njo vstavili prostor za trgovino. Veliko leseno dvorano so, razen po stropu, ometali. V kašči so odstranili leseni strop in ga nadomestili z obokom, nad njim pa v prvotno leseno podstrešje vstavili še en prostor. Odstranili so tudi čelni zatrep na fasadi ter spremenili smer strešine. Nova strešna konstrukcija, dodatne obtežbe zaradi ometov, morda pa tudi posledice potresov so povzročile poškodbe in celotna fasada se je nagnila naprej. Zato so konzolno nadstropje podzidali in stavba je dobila novo, nezanimivo podobo.

Prava vsebina in skrite kvalitete so bile Šivčevi hiši, z rekonstrukcijo v izvorno podobo iz 16. in 17. stoletja, vrnjene z intenzivnimi restavratorskimi deli med letoma 1973 in 1976. Od takrat naprej je hiša tudi javno dostopna.

Vsebina: Peter Fister, MRO, Hiše naših dedov