Pocarjeva domačija

O hiši:

Po pripovedovanju naj bi bile v Radovni sprva le pašne planine gorjanskih kmetov, šele kasneje naj bi se v Spodnji, Srednji in Zgornji Radovni naselili tudi za stalno. V Zgornji Radovni je bilo v fevdalnem obdobju šest kmetij z domačimi imeni Pr’ Gogal, Pr’ Guhar, Pr’ Biščk, Pr’ Požrvu, Pr’ Psnak in Pr’ Pocar. O starosti Pocarjeve domačije govorijo listine, najdene v hiši. Najstarejša nosi letnico 1609, v tisti iz leta 1672 pa je prvič zapisano ime Potzer. V stoletjih se je na domačiji zvrstilo mnogo rodov, toda danes nihče ne živi na njej.

Domačija je razglašena za spomenik državnega pomena in muzejsko urejena, tako da obiskovalcem dokumentira življenje in delo ter stavbno dediščino preteklih stoletij. Bogastvo Pocarjeve domačije so bili gozdovi, pašniki, rovti, travniki in njive, posredno pa se njena gospodarska moč vidi v velikosti stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja. Živinoreja in z njo povezane dejavnosti so zagotavljale glavni zaslužek in hrano za preživetje. Kljub obsežni posesti je bilo stavbišče za domačijo izbrano varčno in pretehtano. Ob nekdanji poti med travniki je v gručo strnjena stanovanjska hiša in gospodarsko poslopje ter manjši hlev za drobnico, leseni svinjak in stegnjeni kozolec. Stanovanjska stavba je zidana, pritlična, tradicionalnega tlorisa, njeni prostori pa so nanizani ob osrednjo vežo. Glavni bivalni prostor je hiša z letnico 1775 na stropnem tramu, poleg nje je hišna kamra. Iz veže je dostop v črno kuhinjo, v kamro za preužitkarje in v klet za spravilo repe, zelja, korenja, krompirja. Iz veže vodijo tudi stopnice na podstrešje – na njem se ponovi tlorisna razporeditev prostorov, vendar v preprostejši izvedbi. Tu so v številnih skrinjah hranili oblačila in osebne predmete, najdemo dve dolgi skrinji za žito ter posebno, trdno in tesno grajeno leseno kaščo za hrambo živil, mesa, masti in moke. Kašča ima vrezano letnico 1794. Pri notranji opremi stanovanjske hiše moramo poudariti, da so vsi predmeti del opreme, ki se je nekdaj spontano, iz leta v leto, iz desetletja v desetletje, skozi stoletja uporabljala, izdelovala, kupovala, razmeščala, odlagala in plastovito nalagala. V stavbi je na ogled le del predmetov, ki časovno in muzejsko predstavljajo celovito opremo nekega prostora. Veliko drobnih predmetov, ki jih ni mogoče razstaviti v hiši, pa je shranjenih v Gornjesavskem muzeju na Stari Savi.

Zunanjost stanovanjske stavbe je ostala skoraj nespremenjena. Vhod v hišo je zidan, polkrožen, vrata so stara, lesena, enokrilna. Nad njimi je na tram ostrešja pritrjena stara, na deščico izpisana hišna številka 13. Hišno pročelje krasi poslikava Višarske Marije in manjša poslikava Križanega z Marijama. Stanovanjsko hišo  prekriva dvokapna, z deskami krita streha z obojestranskima čopoma. Ob vzhodni fasadi je ograjen garteljc s pušanovim grmom. Gospodarsko poslopje je nadstropna stavba z delno zidanim, delno lesenim pročeljem in z lesenim nadstropjem, ki je prekrito z dvokapno streho z obojestranskim čopom. Tloris je vzdolžen in ga v pritličju sestavljajo štirje med seboj ločeni prostori. Vsak prostor, goveji, ovčji in kozji hlev ter listnjak, ima vhod z južne, dvoriščne strani. V nadstropju je dvoje prostorov: nad listnjakom je pod za mlatenje ali otepanje žita, nad hlevi pa osrednji, velik senik. Na čelni, zahodni strani gospodarskega poslopja je delno kamnit, delno lesen most za dovoz voza na pod. Obnovljeno gospodarsko poslopje ima muzejski in razstavni namen, saj so v njem predstavljeni kmečko orodje in vozovi, hkrati pa je to tudi prostor za občasne razstave in javne prireditve.

Vsebina: Triglavski narodni park, Hiše naših dedov